Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.

 Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada. Film, svobodno prirejen po knjigi Vojna nima ženskega obraza, je mlademu ruskemu režiserju Kantemirju Balagovu (Bližina) prinesel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled v Cannesu, vodomca na zadnjem Liffu in uvrstitev v ožji izbor za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.

 iz prve roke

»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.

Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? /…/ Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. /…/ Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. /…/ [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja.«

– Kantemir Balagov

portret avtorja

Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza. Svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) je posnel pod mentorstvom Aleksandra Sokurova in zanj prejel nagrado FIPRESCI v programu Posebni pogled festivala v Cannesu. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.

 kritike

»Življenje in lepota vztrajata tudi po obleganju Leningrada. /…/ Med režiserjevimi številnimi talenti je sposobnost evokativnega poustvarjanja preteklosti – in njegov nadrobni opis leningrajske bolnišnice /…/, polne ranjenih teles in duš, kipí od življenja na način, ki spominja na disfunkcionalni kaos Alekseja Germana. /…/ Čeprav je tema boleča in film ne varčuje z udarci, se režiser izogne mizerabilizmu. Zgodbo pripoveduje zadržano in tankočutno, mizansceno pa prežame s čudovito poezijo. Slednjo najdemo v izjemno taktilnih posnetkih, ki lase in kožo ujamejo v podobe žareče svetlobe; pa tudi v kompozicijah, ki naš svet preoblikujejo na nepričakovan, osupljiv način. /…/ Dejstvo, da Prekla blesti na tako številnih področjih – domiselne scenografije in samozavestnega vodenja igralcev sploh še omenili nismo –, priča o rigoroznosti in domišljiji tega nadarjenega mladega režiserja, čigar psihološka pronicljivost in formalni nadzor nad razpršeno zgodbo razkrivata, da gre za dragocenega umetnika.«

– Caspar Salmon, Sight & Sound

Elia Suleiman zapusti Palestino, da bi našel novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba novega življenja se spreobrne v komedijo napak. Ne glede na to, da ga pot nese vse od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer spomni na dom. Pripoved, v kateri režiser igra samega sebe, ne da bi izrekel kakšno besedo, je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta režiser raziskuje vprašanja identitete, doma in pripadnosti.

Elia Suleiman zapusti Palestino, da bi našel novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba novega življenja se spreobrne v komedijo napak. Ne glede na to, da ga pot nese vse od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer spomni na dom. Pripoved, v kateri režiser igra samega sebe, ne da bi izrekel kakšno besedo, je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta režiser raziskuje vprašanja identitete, doma in pripadnosti.

Cristina Pinto, nekdanja kamoristična morilka, se po 24-letni zaporni kazni sooča z izzivi vsakdanjega življenja. Kmalu po prihodu iz zapora njen 20 let starejši partner Raffaele zboli za rakom. Cristina poišče zatočišče pri hčeri Eleni, s katero skušata zapolniti dvajsetletno vrzel v njunem odnosu. Pri 46 letih se tako Cristina na novo vzpostavlja v vlogi mame, partnerice in babice. Režiser: Onkraj fascinacije nad fenomenom italijanske mafije sem se spraševal, ali je oseba s tako krvavo preteklostjo, kot jo ima Cristina Pinto, sposobna ljubiti in biti ljubljena.

Mleko

Héraðið

Islandija/Danska/Nemčija/Francija, 2019, barvni, 92 minut

 režija Grímur Hákonarson
scenarij Grímur Hákonarson
fotografija Mart Taniel
montaža Kristján Loðmfjörð
glasba Valgeir Sigurðsson
produkcija Grímar Jónsson
igrajo Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir

festivali, nagrade Toronto (svetovna premiera); Liffe
distribucija Demiurg

 zgodba

V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.

 Zmagovalec predlanskega Liffa Grímur Hákonarson (Ovna) se vrača z navdihujočo zgodbo o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi.

 iz prve roke

»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«

– Grímur Hákonarson

Anino vsakdanje življenje se naglo spremeni, ko po naključju izve, da je otrok, ki ga je rodila pred sedemnajstimi leti in je bil po porodu razglašen za mrtvega, še vedno živ, kot je že ves čas predvidevala. Njena obsedenost z raziskovanjem preteklosti povzroči konflikte v njeni družini. Ana se ne more ustaviti, dokler ne izve prave resnice. Šivi so zgodba o ženski, ki se sama bori proti družbi v iskanju pravice, ki ni nič manj kruta od laži, v katerih je živela do takrat.

Zgodba

Ahmed je star 13 let in predano sledi ekstremnim prepričanjem imama radikalne muslimanske skupnosti v manjšem belgijskem kraju. Njegov odnos do »nečistosti« se vedno bolj zaostruje, vse do poskusa umora učiteljice, ki arabščino poučuje s pomočjo »grešnih« popularnih pesmi. Vsi okoli njega skušajo obrzdati njegova skrajna čustva. Njegova prepričanja z ljubezenskimi skušnjavami zamaje tudi simpatično dekle Louise. Kako daleč bo mladega Ahmeda prignal njegov boj?

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni …

 iz prve roke

»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.

Ahmed je star 13 let in predano sledi ekstremnim prepričanjem imama radikalne muslimanske skupnosti v manjšem belgijskem kraju. Njegov odnos do »nečistosti« se vedno bolj zaostruje, vse do poskusa umora učiteljice, ki arabščino poučuje s pomočjo »grešnih« popularnih pesmi. Vsi okoli njega skušajo obrzdati njegova skrajna čustva. Njegova prepričanja z ljubezenskimi skušnjavami zamaje tudi simpatično dekle Louise. Kako daleč bo mladega Ahmeda prignal njegov boj?

Zgodba o neverjetni reševalni akciji, ki se je med drugo svetovno vojno odvijala v Zagrebu. To je zgodba o ženski, ki je iz zloglasnih taborišč, ki so jih ustanovili ustaši, kolaboracionisti nacistične Nemčije, s peščico najbližjih sodelavcev pred gotovo smrtjo rešila več kot 10.000 otrok. Njeno ime je bilo za mnogo let izbrisano iz zgodovine, njene izjemne zasluge pa pripisane drugim. Zanjo nikoli niso slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje. Ime ji je Diana Budisavljević.