ART KINO MREŽA SLOVENIJE

Smo eden izmed ustanovnih članov združenja Art kino mreže Slovenije. Gre za združenje 28 mestnih kinov, ki skrbijo za prikazovanje kakovostnega kino programa.

EUROPA CINEMAS

Smo člani Europa Cinemas, ki združuje najboljše kinematografe na evropskem prostoru. Zato vam lahko ponudimo bolj raznolik evropski art filmski program.

CICAE ZDRUŽENJE

Zveza združuje preko 1900 kinematografov širom sveta. Od leta 2018 smo člani tudi mi.

SLEDITE NAM TUDI NA INSTAGRAM PROFILU #kinovrhnika

ART FILMI: April 2020

Četrtek, 2.4. ob 20.00: Mladi Ahmed (LIFFE 2019)

KRATKA VSEBINA

 Brata Dardenne, znana po globoko človečnih, družbeno angažiranih dramah iz življenja delavskega razreda (Rosetta, Fant s kolesom), se tokrat lotita zgodbe o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

 Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?

 Ahmed je star 13 let in predano sledi ekstremnim prepričanjem imama radikalne muslimanske skupnosti v manjšem belgijskem kraju. Še nedolgo nazaj je bil povsem običajen najstnik, zdaj pa se pod močnimi vplivi verskega voditelja ne želi več rokovati z učiteljico, mamo in sestro pa obtožuje nespodobnega vedenja. Njegov odnos do »nečistosti« se vedno bolj zaostruje, vse do poskusa umora učiteljice, ki arabščino poučuje s pomočjo »grešnih« popularnih pesmi. Vsi okoli njega skušajo obrzdati njegova skrajna čustva: mama, brat, učiteljica, psihologinja, socialni delavci, odvetnik in sodnik. Njegova prepričanja z ljubezenskimi skušnjavami zamaje tudi simpatično dekle Louise. Kako daleč bo mladega Ahmeda prignal njegov boj?

 IZ PRVE ROKE

»Ko sva končevala scenarij, sva spoznala, da zgodba na neki način govori o neuspešnih poskusih različnih likov, da bi mladega fanatika Ahmeda, našega glavnega junaka, odvrnili od umora. A naj gre za fantovo učiteljico Inès, njegovega brata, sestro, socialnega delavca, sodnika, psihologinjo v centru za pridržanje, njegovega odvetnika, lastnika kmetije, kamor ga pošljejo, njuno hčer Louise – nikomur ne uspe prodreti v trdo, skrivnostno jedro fanta, ki je v imenu verskih prepričanj pripravljen ubiti svojo učiteljico. Ko sva začela s pisanjem, si nisva nikoli predstavljala, da bova ustvarila tako skrajno nedostopen in izmuzljiv lik; lik, ki ne dopušča nikakršne dramske zgradbe, s pomočjo katere bi ga lahko dohitela in ga rešila ubijalske norosti. Celo Youssouf, imam v fundamentalistični mošeji, ki izkoristi energijo mladostnikovih idealov in jo usmeri v ideje o čistosti in sovraštvo do nečistosti – celo on, voditelj, je presenečen nad odločnostjo svojega učenca. Pa vendar – bi se lahko izteklo kako drugače? Bi lahko bilo drugače, če je fanatik tako mlad, skoraj otrok, in če ga njegov karizmatični vodja spodbuja k poveličevanju mučeniškega bratranca, mrtvega človeka? Kako preprečiti ta brezglavi morilski načrt fanatičnega fanta, gluhega za dobrohotnost vzgojiteljev, za ljubezen matere, za prijaznost in romantične igrice mlade Louise? Kako ga – brez zatekanja k naivnemu optimizmu ali neprepričljivemu srečnemu koncu – ujeti v trenutku, ko bi se odprl življenju, ko bi sprejel ‘nečistost’, ki jo je dotlej sovražil? Kakšni bi bili prizori, kakšni posnetki bi nama omogočili, da ujameva to preobrazbo in vznemiriva pogled gledalca, ki je vstopil v Ahmedovo noč, ter se čim bolj približava tistemu, kar ga obseda in česar se bo končno osvobodil? /…/ Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo otrok. To nama je omogočilo, da pokaževa, kako lahko mlada duh in telo, ki sta še tako vodljiva, postaneta orodje ideologije sovraštva, ki jo širi imam. Otrok verjame v ideal čistosti, vanj verjame z vsem svojim bitjem in postane bolj radikalen od radikalcev. Ukrepati hoče, in to takoj. Pokazati pa sva hotela tudi, da se lahko včasih telo izmakne nadzoru razuma. Da lahko življenje zmaga nad smrtjo.«

– Jean-Pierre in Luc Dardenne

 PORTRET AVTORJEV

Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta v Cannesu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi na tem festivalu redno nagrajeni s pomembnimi priznanji: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa z veliko nagrado žirije. Leta 2014 sta posnela film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Neznanko (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi.
Režiserja, ki se v svojih filmih osredotočata na vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo uvrščata med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma.

 KRITIKE

»Novi film bratov Dardenne je že zaradi teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela, a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda se boste vprašali, kaj dva bela moška v šestdesetih letih sploh vesta o islamskem fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju tegob delavskega razreda, znata pa tudi stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre za zrel in tankočuten prispevek k sodobni razpravi.«

– Dave Calhoun, Time Out London

 »Mladi Ahmed, takoj prepoznaven kot film bratov Dardenne, ima varljivo ‘surov’ značaj njunih zgodnejših del /…/. A režiserja sta tudi osupljivo učinkovita pripovedovalca, ki nujne namige, s katerimi morajo gledalci oceniti like – in jih občasno povsem na novo premisliti –, natrosita s spretnostjo veteranskih pisateljev detektivk.«

– Peter Debruge, Variety

 »Zasluge za empatijo, ki jo čutimo do Ahmedovega lika, gre seveda pripisati talentu bratov Dardenne in njuni sposobnosti, da najdeta neizkušene igralce in od njih zahtevata, kar pričakujemo od velikih igralcev. Dokaz za to je Idir Ben Addi, ki s svojim jedrnatim, zadržanim nastopom obvladuje ves film.«

– Véronique Cauhapé, Le Monde

 »Scenarij je inteligenten, drama kompleksna, zaplet pa napet kot v trilerju. Film, zgrajen okoli niza moralnih odločitev, ki jih mora fant sprejeti ali zavrniti, je ravno toliko popotovanje v junakovo notranjost kot zgodba o najstniškem uporu. /…/ Dejstvo, da do zadnjega trenutka ni jasno, kam bo Ahmed v življenju zavil, gledalca spravi na rob stola, protagonista pa na rob prepada. Izjemno spretno narejen in inteligenten film, pripovedovan spoštljivo in daleč od tega, da bi vso religijo metal v isti koš.«

– Martyn Conterio, CineVue  

 »Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo.«

– Simon Popek, Delo

 »Brata Dardenne sta izbrala najbolj mračno pot, ki jo ponuja dediščina asketskega pripovednega sloga Roberta Bressona: namesto da bi opazovali in skušali razumeti nekoga, ki je depresiven ali na begu iz nekega psihičnega/fizičnega zapora, spremljamo post-bressonovske anti-junake, ki tiho načrtujejo maščevanje, povračilo ali samoizboljšanje za vsako ceno. Manjka jim moralne perspektive, občutek za kakršnokoli realnost onkraj lastnih trenutnih dejanj. Tako je tudi s prednajstniškim Ahmedom. Ko se film začne, je fant pod vplivom imama že stopil na radikalno pot islamskega fundamentalizma, zavračajoč ‘nečiste’ ženske in druge skušnjave posvetnega življenja. Skrbno načrtuje umor svoje učiteljice Inès – in zaradi tega trpi. Kaj sploh lahko še spremeni Ahmedov fanatični pogled na svet, v njem vzbudi sočutje ter ga poveže s telesi in dušami ljudi okoli njega? Brata Dardenne nas z značilnimi sredstvi – dinamično kamero iz roke, preprosto osvetlitvijo, odsotnostjo glasbe, naturalistično igro – znova pahneta v vznemirjujočo osebno obsesijo, v kateri odzvanjajo naši krizni časi, ter nas vodita po težki poti proti trenutku morebitne odrešitve.«

– Adrian Martin, Viennale

 »Krhko ravnovesje med mladostjo, sovraštvom, ljubeznijo /…/, integracijo in integrizmom, je v samem srcu scenarija. In ker za kamero stojita brata Dardenne, mojstra za prikazovanje družbenih pojavov v obliki napetega trilerja, gledalci ves čas trepetamo ter si zastavljamo vprašanja, od katerih je eno bistveno: ali sploh lahko kaj ustavi to morilsko norijo? Odgovor vas bo pustil brez besed.«

– Renaud Baronian, Le Parisien

 »Zgodba, ki sta si jo zamislila brata, ne govori ‘o’ radikalizaciji sami, bolj se ukvarja z izgubljeno in zmedeno dušo, ki dela napako za napako.«

Caspar Salmon, Sight & Sound

 Festivali / nagrade

Cannes (nagrada za najboljšo režijo); Valladolid (nagrada za najboljši scenarij in montažo); New York; Viennale; Liffe

 Teme za pogovor:

religija, ideologija, družbeni ekstremizmi, moč idej in prepričanj, mladi in radikalnost, družina in družbeni podporni sistemi, socialni realizem

Uporabno pri predmetih:

francoščina, psihologija, filozofija, sociologija, razredne ure

Nedelja, 5.4. ob 20.00: Dnevnik Diane Budisavljević (LIFFE 2019)

Zgodba o neverjetni reševalni akciji, ki se je med drugo svetovno vojno odvijala v Zagrebu. To je zgodba o ženski, ki je iz zloglasnih taborišč, ki so jih ustanovili ustaši, kolaboracionisti nacistične Nemčije, s peščico najbližjih sodelavcev pred gotovo smrtjo rešila več kot 10.000 otrok. Njeno ime je bilo za mnogo let izbrisano iz zgodovine, njene izjemne zasluge pa pripisane drugim. Zanjo nikoli niso slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje. Ime ji je Diana Budisavljević.

Režiserka: Dana Budisavljević

Igrajo:
Alma Prica: Diana
Igor Samobor: Julije
Biserka Ipša: Gospođa Đakula
Mirjana Karanović: Julijeva sestra
Krešimir Mikić: M. Stein
Ermin Bravo: Bresler
Livio Badurina: Nadbiskup Alojzije Stepinac
Vilim Matula: Narednik Hecker
Jerko Marčić: Madjer

Priče:
Živko Zelenbrz
Nada Vlaisavljević
Zorka Janjanin
Milorad Jandrić

Petek, 10.4. ob 18.00: Mladi Ahmed (LIFFE 2019)

KRATKA VSEBINA

 Brata Dardenne, znana po globoko človečnih, družbeno angažiranih dramah iz življenja delavskega razreda (Rosetta, Fant s kolesom), se tokrat lotita zgodbe o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka. Nagrada za najboljšo režijo v Cannesu.

 Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?

 Ahmed je star 13 let in predano sledi ekstremnim prepričanjem imama radikalne muslimanske skupnosti v manjšem belgijskem kraju. Še nedolgo nazaj je bil povsem običajen najstnik, zdaj pa se pod močnimi vplivi verskega voditelja ne želi več rokovati z učiteljico, mamo in sestro pa obtožuje nespodobnega vedenja. Njegov odnos do »nečistosti« se vedno bolj zaostruje, vse do poskusa umora učiteljice, ki arabščino poučuje s pomočjo »grešnih« popularnih pesmi. Vsi okoli njega skušajo obrzdati njegova skrajna čustva: mama, brat, učiteljica, psihologinja, socialni delavci, odvetnik in sodnik. Njegova prepričanja z ljubezenskimi skušnjavami zamaje tudi simpatično dekle Louise. Kako daleč bo mladega Ahmeda prignal njegov boj?

 IZ PRVE ROKE

»Ko sva končevala scenarij, sva spoznala, da zgodba na neki način govori o neuspešnih poskusih različnih likov, da bi mladega fanatika Ahmeda, našega glavnega junaka, odvrnili od umora. A naj gre za fantovo učiteljico Inès, njegovega brata, sestro, socialnega delavca, sodnika, psihologinjo v centru za pridržanje, njegovega odvetnika, lastnika kmetije, kamor ga pošljejo, njuno hčer Louise – nikomur ne uspe prodreti v trdo, skrivnostno jedro fanta, ki je v imenu verskih prepričanj pripravljen ubiti svojo učiteljico. Ko sva začela s pisanjem, si nisva nikoli predstavljala, da bova ustvarila tako skrajno nedostopen in izmuzljiv lik; lik, ki ne dopušča nikakršne dramske zgradbe, s pomočjo katere bi ga lahko dohitela in ga rešila ubijalske norosti. Celo Youssouf, imam v fundamentalistični mošeji, ki izkoristi energijo mladostnikovih idealov in jo usmeri v ideje o čistosti in sovraštvo do nečistosti – celo on, voditelj, je presenečen nad odločnostjo svojega učenca. Pa vendar – bi se lahko izteklo kako drugače? Bi lahko bilo drugače, če je fanatik tako mlad, skoraj otrok, in če ga njegov karizmatični vodja spodbuja k poveličevanju mučeniškega bratranca, mrtvega človeka? Kako preprečiti ta brezglavi morilski načrt fanatičnega fanta, gluhega za dobrohotnost vzgojiteljev, za ljubezen matere, za prijaznost in romantične igrice mlade Louise? Kako ga – brez zatekanja k naivnemu optimizmu ali neprepričljivemu srečnemu koncu – ujeti v trenutku, ko bi se odprl življenju, ko bi sprejel ‘nečistost’, ki jo je dotlej sovražil? Kakšni bi bili prizori, kakšni posnetki bi nama omogočili, da ujameva to preobrazbo in vznemiriva pogled gledalca, ki je vstopil v Ahmedovo noč, ter se čim bolj približava tistemu, kar ga obseda in česar se bo končno osvobodil? /…/ Odločila sva se, da bo Ahmed zelo mlad, celo otrok. To nama je omogočilo, da pokaževa, kako lahko mlada duh in telo, ki sta še tako vodljiva, postaneta orodje ideologije sovraštva, ki jo širi imam. Otrok verjame v ideal čistosti, vanj verjame z vsem svojim bitjem in postane bolj radikalen od radikalcev. Ukrepati hoče, in to takoj. Pokazati pa sva hotela tudi, da se lahko včasih telo izmakne nadzoru razuma. Da lahko življenje zmaga nad smrtjo.«

– Jean-Pierre in Luc Dardenne

 PORTRET AVTORJEV

Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta v Cannesu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi na tem festivalu redno nagrajeni s pomembnimi priznanji: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) pa z veliko nagrado žirije. Leta 2014 sta posnela film Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit, 2014), ki je Marion Cotillard prinesel nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Neznanko (La Fille inconnue, 2016) z Adèle Haenel v glavni vlogi.
Režiserja, ki se v svojih filmih osredotočata na vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo uvrščata med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma.

 KRITIKE

»Novi film bratov Dardenne je že zaradi teme bolj kontroverzen kot njuna druga dela, a tudi bolj aktualen in vznemirljiv. Morda se boste vprašali, kaj dva bela moška v šestdesetih letih sploh vesta o islamskem fundamentalizmu, a režiserja sta izvrstna sodelavca in raziskovalca, vešča v opisovanju tegob delavskega razreda, znata pa tudi stopiti nazaj in ohraniti skrivnost, kadar preproste rešitve niso mogoče. Pri Mladem Ahmedu navdušuje, kako primeren je njun pristop za obravnavano tematiko. /…/ Film morda res ne ponuja odgovorov, zastavlja pa pomembna vprašanja in prinaša pronicljiva opažanja. Konec je poln upanja, a odprt. Gre za zrel in tankočuten prispevek k sodobni razpravi.«

– Dave Calhoun, Time Out London

 »Mladi Ahmed, takoj prepoznaven kot film bratov Dardenne, ima varljivo ‘surov’ značaj njunih zgodnejših del /…/. A režiserja sta tudi osupljivo učinkovita pripovedovalca, ki nujne namige, s katerimi morajo gledalci oceniti like – in jih občasno povsem na novo premisliti –, natrosita s spretnostjo veteranskih pisateljev detektivk.«

– Peter Debruge, Variety

 »Zasluge za empatijo, ki jo čutimo do Ahmedovega lika, gre seveda pripisati talentu bratov Dardenne in njuni sposobnosti, da najdeta neizkušene igralce in od njih zahtevata, kar pričakujemo od velikih igralcev. Dokaz za to je Idir Ben Addi, ki s svojim jedrnatim, zadržanim nastopom obvladuje ves film.«

– Véronique Cauhapé, Le Monde

 »Scenarij je inteligenten, drama kompleksna, zaplet pa napet kot v trilerju. Film, zgrajen okoli niza moralnih odločitev, ki jih mora fant sprejeti ali zavrniti, je ravno toliko popotovanje v junakovo notranjost kot zgodba o najstniškem uporu. /…/ Dejstvo, da do zadnjega trenutka ni jasno, kam bo Ahmed v življenju zavil, gledalca spravi na rob stola, protagonista pa na rob prepada. Izjemno spretno narejen in inteligenten film, pripovedovan spoštljivo in daleč od tega, da bi vso religijo metal v isti koš.«

– Martyn Conterio, CineVue  

 »Brata Dardenne /…/ se z Mladim Ahmedom lotevata najbolj občutljive tematike svoje kariere, radikalizacije muslimanske mladine v Belgiji. Marsikateremu drugemu režiserju bi tema utegnila eksplodirati v rokah, no, brata sta z enim najbolj konsistentnih opusov in značilnim realističnim pristopom garancija za trezno obravnavo.«

– Simon Popek, Delo

 »Brata Dardenne sta izbrala najbolj mračno pot, ki jo ponuja dediščina asketskega pripovednega sloga Roberta Bressona: namesto da bi opazovali in skušali razumeti nekoga, ki je depresiven ali na begu iz nekega psihičnega/fizičnega zapora, spremljamo post-bressonovske anti-junake, ki tiho načrtujejo maščevanje, povračilo ali samoizboljšanje za vsako ceno. Manjka jim moralne perspektive, občutek za kakršnokoli realnost onkraj lastnih trenutnih dejanj. Tako je tudi s prednajstniškim Ahmedom. Ko se film začne, je fant pod vplivom imama že stopil na radikalno pot islamskega fundamentalizma, zavračajoč ‘nečiste’ ženske in druge skušnjave posvetnega življenja. Skrbno načrtuje umor svoje učiteljice Inès – in zaradi tega trpi. Kaj sploh lahko še spremeni Ahmedov fanatični pogled na svet, v njem vzbudi sočutje ter ga poveže s telesi in dušami ljudi okoli njega? Brata Dardenne nas z značilnimi sredstvi – dinamično kamero iz roke, preprosto osvetlitvijo, odsotnostjo glasbe, naturalistično igro – znova pahneta v vznemirjujočo osebno obsesijo, v kateri odzvanjajo naši krizni časi, ter nas vodita po težki poti proti trenutku morebitne odrešitve.«

– Adrian Martin, Viennale

 »Krhko ravnovesje med mladostjo, sovraštvom, ljubeznijo /…/, integracijo in integrizmom, je v samem srcu scenarija. In ker za kamero stojita brata Dardenne, mojstra za prikazovanje družbenih pojavov v obliki napetega trilerja, gledalci ves čas trepetamo ter si zastavljamo vprašanja, od katerih je eno bistveno: ali sploh lahko kaj ustavi to morilsko norijo? Odgovor vas bo pustil brez besed.«

– Renaud Baronian, Le Parisien

 »Zgodba, ki sta si jo zamislila brata, ne govori ‘o’ radikalizaciji sami, bolj se ukvarja z izgubljeno in zmedeno dušo, ki dela napako za napako.«

Caspar Salmon, Sight & Sound

 Festivali / nagrade

Cannes (nagrada za najboljšo režijo); Valladolid (nagrada za najboljši scenarij in montažo); New York; Viennale; Liffe

 Teme za pogovor:

religija, ideologija, družbeni ekstremizmi, moč idej in prepričanj, mladi in radikalnost, družina in družbeni podporni sistemi, socialni realizem

Uporabno pri predmetih:

francoščina, psihologija, filozofija, sociologija, razredne ure

Petek, 10.4. ob 20.00: Posebni

Čudovita zgodba po resničnih dogodkih govori o dveh moških, vzgojiteljih otrok in mladostnikov z avtizmom. Film režiserjev francoske uspešnice Prijatelja (»Intouchables«) iz leta 2012.

 Bruno (Vincent Cassel) in Malik (Reda Kateb) sta prijatelja in predsednika društev, ki skrbijo za otroke in najstnike. Več kot dvajset let živita v drugačnem svetu – svetu avtističnih otrok in mladostnikov. S podporo neprofitnih organizacij (The Hatch & The Shelter) se odločita, da bosta usposabljala mlade iz siromašnejših območij, da postanejo skrbniki za »ekstremne« primere, ki so jih vse druge institucije že zavrnile. Izjemno partnerstvo, ki je zunaj tradicionalnih okolji.

Film močno izziva družbena in sodobna vprašanja, kjer je kolektivni svet znova v središču vsega: socialni delavci, prostovoljci, zdravstveni delavci, ki si prizadevajo skrbeti za avtistične najstnike. Kot ponavadi režiserja ustvarjata s svojo ljubeznijo do človeštva, prepričanjem v življenje skupine in humorjem kot prvo in končno obrambo v človeških odnosih.

ZANIMIVOSTI

Francoska revija Ombres & Lumière je naredila spletno anketo za izbor najboljših filmov v preteklem desetletju (2010–2019), ki govorijo o osebah s posebnimi potrebami. Ne preseneča, da se je na vrhu seznama znašel nepozaben film Prijatelja (2014) s Françoisom Cluzetom in Omarjem Syjem v glavnih vlogah, ki opisuje težko pot do prijateljstva med bogatim tetraplegikom intelektualcem in mladeničem z obrobja.

KRITIKE

»Fascinanten film, ki je režiserju oseben, saj ima družinskega člana z avtizmom. Filmski ustvarjalci prenašajo informacije preprosto hitro in predvsem srčno. Film je zasnovan tako, da gledalca kar sili v akcijo.«

– Kaleem Aftab (Cineuropa)

 

»The Specials je redek film, ki prihaja tako iz srca kot iz resničnosti. Gre za močno mešanico, ki omogoča dostop do skrite teme, občinstvo pa sprejme z milostjo in humorjem.«

– Fionnuala Halligan (Screen International)

 

FESTIVALI / NAGRADE

San Sebastian 2019 – nagrada za najboljši film

Hamburg 2019 – nominacija za najboljši film

Cannes 2019 – zaključni film festivala

Sobota, 11.4. ob 18.00: Mleko (LIFFE 2019)

Mleko

Héraðið

Islandija/Danska/Nemčija/Francija, 2019, barvni, 92 minut

 režija Grímur Hákonarson
scenarij Grímur Hákonarson
fotografija Mart Taniel
montaža Kristján Loðmfjörð
glasba Valgeir Sigurðsson
produkcija Grímar Jónsson
igrajo Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir

festivali, nagrade Toronto (svetovna premiera); Liffe
distribucija Demiurg

 zgodba

V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.

 Zmagovalec predlanskega Liffa Grímur Hákonarson (Ovna) se vrača z navdihujočo zgodbo o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi.

 iz prve roke

»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«

– Grímur Hákonarson

Nedelja, 12.4. ob 20.00: Milost

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni … 

iz prve roke

»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.

Torek, 14.4. ob 10.00: FILMSKO DOPOLDNE: Mleko (LIFFE 2019)

Mleko

Héraðið

Islandija/Danska/Nemčija/Francija, 2019, barvni, 92 minut

režija Grímur Hákonarson
scenarij Grímur Hákonarson
fotografija Mart Taniel
montaža Kristján Loðmfjörð
glasba Valgeir Sigurðsson
produkcija Grímar Jónsson
igrajo Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir

festivali, nagrade Toronto (svetovna premiera); Liffe
distribucija Demiurg

zgodba

V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.

Zmagovalec predlanskega Liffa Grímur Hákonarson (Ovna) se vrača z navdihujočo zgodbo o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi.

iz prve roke

»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«

– Grímur Hákonarson

Sreda, 15.4. ob 20.00: Jadralke 

Zgodba

Načrt Tracy Edwards, da se z izključno žensko ekipo jadralk udeleži Whitbreadove regate okoli sveta, je bil leta 1989 nekaj popolnoma nezaslišanega. Nihče ni verjel, da bodo sploh prišle do startne linije, kaj šele zdržale do finiša. Nikoli ne bodo našle sponzorja. Prešibke so in manjka jim znanja. Še prve etape jim ne bo uspelo zaključiti. Pravzaprav bodo lahko srečne, če sploh preživijo … A šestindvajsetletna Tracy, nekdanja ladijska kuharica, je za krmilom jadrnice Maiden, »stare konzerve, polne babnic«, kot se je izrazil neki novinar, dokazala, da se motijo.

 Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

 iz prve roke

»Maiden je ena tistih navdihujočih zgodb: ko jih enkrat slišiš, jih nikoli več ne pozabiš. Tako je bilo tudi z mano. Tracy Edwards sem prvič srečal, ko je imela govor na osnovni šoli moje hčerke. Ni me prevzela le moč njene zgodbe, pač pa tudi Tracyjina strast in predanost. Takoj sem vedel, da hočem posneti film, ki bi se poklonil njenemu dosežku. /…/ Maiden je film o pogumu in odločnosti, o tem, kako se lahko zgodijo velike reči, kadar nam je dovoljeno verjeti vase. To je zgodba o dekletu, ki si je drznila sanjati, ter o ekipi, ki je kljubovala šovinizmu in postavila zgled vsemu svetu. Tracyjina zgodba je danes enako pomembna, kot je bila v času zgodovinske plovbe. Na številnih področjih življenja še vedno vladajo predsodki in šovinizem. Upam, da nas bo film spomnil – kdorkoli že smo, moški ali ženske –, da moramo slediti svojim sanjam, tudi če se ovire včasih zdijo nepremostljive. /…/ Maiden pa je zame tudi film o sestrstvu in naklonjenosti, ki sta se stkala med ženskami. To sicer ni bil Tracyjin cilj, a mislim, da je bila to zanjo ena največjih nagrad.«

– Alex Holmes

 »Projekta sem se lotila zaradi povsem sebičnih razlogov. /…/ Moja strast je navigacija in vedela sem, da na vsem svetu ni moške posadke, ki bi sprejela žensko navigatorko. /…/ Nisem se imela za feministko – če sem čisto iskrena, nisem niti vedela, kaj to pomeni. Vedela sem le tisto, kar so mi povedali moški prijatelji: da so feministke pošastne, obupne babure, grozljive, odvratne ženske. In pri triindvajsetih, štiriindvajsetih nisem hotela veljati za takšno. /…/ Kasneje, med tekmo, pa sem začela opažati, da se je vsakič, ko smo kaj dosegle, pred nami pojavilo še več ovir ali pa nas ljudje še vedno niso jemali resno, zato sem si mislila: ‘Kar počnemo, je veliko večje od mene in veliko večje od Maiden. To pripada vsem ženskam na svetu.’ Zavedla sem se, da bijem bitko, in se odločila, da jo vzamem resno. /…/ Spoznala sem, da če biti feministka pomeni zavzemati se za enakost in pravičnost, potem sem feministka tudi sama.«

– Tracy Edwards

 zanimivosti

Prestižna regata Whitbread Round the World Race je eden najzahtevnejših in najrazburljivejših jadralskih dogodkov na svetu, odvije pa se vsaka tri leta. Prvič so jo organizirali leta 1973, leta 2001 pa so jo preimenovali v Volvo Ocean Race. Profesionalne ekipe jadralcev več kot devet mesecev dan in noč premagujejo najnevarnejša morja ter skupno preplujejo več kot 39.000 navtičnih milj. Leta 1989 so organizatorji tekmovalcem, ki so to želeli, prvič priskrbeli kamere. Tako so nastali posnetki z barke Maiden, ki jih je režiser Alex Holmes dve leti iskal po vsem svetu. V zadnjih letih imajo posadke na krovu tudi reporterja, ki poroča o dogajanju na palubi, tako da lahko nečloveške napore tekmovalcev gledalci spremljamo iz domačega naslanjača.

Sobota, 18.4. ob 18.00: Prekla (LIFFE 2019)

1945, Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.

Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada. Film, svobodno prirejen po knjigi Vojna nima ženskega obraza, je mlademu ruskemu režiserju Kantemirju Balagovu (Bližina) prinesel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled v Cannesu, vodomca na zadnjem Liffu in uvrstitev v ožji izbor za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.

 iz prve roke

»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.

Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? /…/ Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. /…/ Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. /…/ [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja.«

– Kantemir Balagov

 portret avtorja

Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza. Svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) je posnel pod mentorstvom Aleksandra Sokurova in zanj prejel nagrado FIPRESCI v programu Posebni pogled festivala v Cannesu. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.

 kritike

»Življenje in lepota vztrajata tudi po obleganju Leningrada. /…/ Med režiserjevimi številnimi talenti je sposobnost evokativnega poustvarjanja preteklosti – in njegov nadrobni opis leningrajske bolnišnice /…/, polne ranjenih teles in duš, kipí od življenja na način, ki spominja na disfunkcionalni kaos Alekseja Germana. /…/ Čeprav je tema boleča in film ne varčuje z udarci, se režiser izogne mizerabilizmu. Zgodbo pripoveduje zadržano in tankočutno, mizansceno pa prežame s čudovito poezijo. Slednjo najdemo v izjemno taktilnih posnetkih, ki lase in kožo ujamejo v podobe žareče svetlobe; pa tudi v kompozicijah, ki naš svet preoblikujejo na nepričakovan, osupljiv način. /…/ Dejstvo, da Prekla blesti na tako številnih področjih – domiselne scenografije in samozavestnega vodenja igralcev sploh še omenili nismo –, priča o rigoroznosti in domišljiji tega nadarjenega mladega režiserja, čigar psihološka pronicljivost in formalni nadzor nad razpršeno zgodbo razkrivata, da gre za dragocenega umetnika.«

– Caspar Salmon, Sight & Sound

Sobota, 25.4. ob 18.00: Prekla (LIFFE 2019)

 Leningrad. Vojna je opustošila mesto, porušila hiše in prebivalcem pustila globoke rane, tako duševne kot telesne. Čeprav je eno najhujših obleganj v zgodovini končano, se bitka življenja in smrti nadaljuje. Ija, sestra v vojaški bolnišnici, in Maša, ki se je ravnokar vrnila z bojišča, skušata med razvalinami na novo zgraditi svoji življenji.

 Pretresljiva in čudovito posneta zgodba o dveh mladih ženskah, ki iščeta smisel in upanje v ruševinah povojnega Leningrada. Film, svobodno prirejen po knjigi Vojna nima ženskega obraza, je mlademu ruskemu režiserju Kantemirju Balagovu (Bližina) prinesel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled v Cannesu, vodomca na zadnjem Liffu in uvrstitev v ožji izbor za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.

 iz prve roke

»Prekla je moj drugi celovečerni film. Zame je bilo zelo pomembno, da se zgodba dogaja leta 1945. Moji junakinji je razdejala strašna vojna – tako kot mesto, v katerem živita. Leningrad je pretrpel eno najhujših obleganj v zgodovini vojskovanja. Zgodba pripoveduje o teh dveh ženskah ter o ljudeh, ki jih srečata v Leningradu, o ovirah, ki jih morata premagati, pa tudi o tem, kako z njima ravna družba. Vojna ju je duševno pohabila in kar nekaj časa bo trajalo, da se bosta spet naučili živeti normalno življenje.

Zanimajo me usode žensk, predvsem tistih, ki so se bojevale v drugi svetovni vojni. Sodeč po podatkih je bila to vojna z največjim številom ženskih udeleženk. Kot umetnik bi rad našel odgovor na vprašanje: kaj se z osebo, ki naj bi dajala življenje, zgodi po tistem, ko je občutila grozote vojne? /…/ Moj glavni navdih je bila knjiga Vojna nima ženskega obraza Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič. Knjiga mi je odprla povsem nov svet. Spoznal sem, kako malo sem vedel o vojni in o vlogi žensk v njej. /…/ Posledice vojne čutimo v prostorih, kjer se zgodba odvija, v barvni paleti filma in – kar je najpomembnejše – v usodah naših junakinj. Pomembno se mi je zdelo, da posledice vojne pokažem na človeških obrazih, očeh in telesih, ne le na zapuščenih in uničenih zgradbah. Beseda prekla na prvi pogled opisuje telesne lastnosti in videz naše glavne junakinje Ije, ki je zelo visoka ženska. A mislim, da film bolj govori o okornosti, s katero liki izražajo čustva – nerodni so, po vojni se učijo znova živeti, in to je zanje zelo težko. /…/ [Navdihujejo me filmi] Pesti v žepu Marca Bellocchia, Moj prijatelj Ivan Lapšin Alexeja Germana, Letijo žerjavi Mihaila Kalatozova, Rosetta bratov Dardenne, Do zadnjega diha Jean-Luca Godarda, Rim, odprto mesto Roberta Rossellinija, Rocco in njegovi bratje Luchina Viscontija in vsa dela Marcela Carnéja.«

– Kantemir Balagov

 

portret avtorja

Kantemir Balagov se je rodil leta 1991 v Nalčiku na severu Kavkaza. Svoj prvi celovečerec Bližina (Tesnota, 2017) je posnel pod mentorstvom Aleksandra Sokurova in zanj prejel nagrado FIPRESCI v programu Posebni pogled festivala v Cannesu. Dve leti pozneje je bil tam premierno prikazan in nagrajen tudi režiserjev drugi celovečerni film Prekla.

 kritike

»Življenje in lepota vztrajata tudi po obleganju Leningrada. /…/ Med režiserjevimi številnimi talenti je sposobnost evokativnega poustvarjanja preteklosti – in njegov nadrobni opis leningrajske bolnišnice /…/, polne ranjenih teles in duš, kipí od življenja na način, ki spominja na disfunkcionalni kaos Alekseja Germana. /…/ Čeprav je tema boleča in film ne varčuje z udarci, se režiser izogne mizerabilizmu. Zgodbo pripoveduje zadržano in tankočutno, mizansceno pa prežame s čudovito poezijo. Slednjo najdemo v izjemno taktilnih posnetkih, ki lase in kožo ujamejo v podobe žareče svetlobe; pa tudi v kompozicijah, ki naš svet preoblikujejo na nepričakovan, osupljiv način. /…/ Dejstvo, da Prekla blesti na tako številnih področjih – domiselne scenografije in samozavestnega vodenja igralcev sploh še omenili nismo –, priča o rigoroznosti in domišljiji tega nadarjenega mladega režiserja, čigar psihološka pronicljivost in formalni nadzor nad razpršeno zgodbo razkrivata, da gre za dragocenega umetnika.«

– Caspar Salmon, Sight & Sound

Nedelja, 26.4. ob 18.00: Milost

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni …

 iz prve roke

»‘Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.’ To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.

Nedelja, 26.4. ob 20.00: Obetavna mladenka

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari skozi mesto, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni. Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni. “Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet. To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo.” – režiser.

Ponedeljek, 27.4. ob 20.00: To morajo biti nebesa (LIFFE 2019)

Elia Suleiman zapusti Palestino, da bi našel novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba novega življenja se spreobrne v komedijo napak. Ne glede na to, da ga pot nese vse od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer spomni na dom. Pripoved, v kateri režiser igra samega sebe, ne da bi izrekel kakšno besedo, je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta režiser raziskuje vprašanja identitete, doma in pripadnosti.

Četrtek, 30.4. ob 10.00: FILMSKO DOPOLDNE: Jadralke

Zgodba

Načrt Tracy Edwards, da se z izključno žensko ekipo jadralk udeleži Whitbreadove regate okoli sveta, je bil leta 1989 nekaj popolnoma nezaslišanega. Nihče ni verjel, da bodo sploh prišle do startne linije, kaj šele zdržale do finiša. Nikoli ne bodo našle sponzorja. Prešibke so in manjka jim znanja. Še prve etape jim ne bo uspelo zaključiti. Pravzaprav bodo lahko srečne, če sploh preživijo … A šestindvajsetletna Tracy, nekdanja ladijska kuharica, je za krmilom jadrnice Maiden, »stare konzerve, polne babnic«, kot se je izrazil neki novinar, dokazala, da se motijo.

 Navdihujoč dokumentarec o Tracy Edwards, ki je drzno skočila v moški zelnik in postala skiperka prve jadrnice z izključno žensko posadko na najbolj ekstremni regati sveta.

 iz prve roke

»Maiden je ena tistih navdihujočih zgodb: ko jih enkrat slišiš, jih nikoli več ne pozabiš. Tako je bilo tudi z mano. Tracy Edwards sem prvič srečal, ko je imela govor na osnovni šoli moje hčerke. Ni me prevzela le moč njene zgodbe, pač pa tudi Tracyjina strast in predanost. Takoj sem vedel, da hočem posneti film, ki bi se poklonil njenemu dosežku. /…/ Maiden je film o pogumu in odločnosti, o tem, kako se lahko zgodijo velike reči, kadar nam je dovoljeno verjeti vase. To je zgodba o dekletu, ki si je drznila sanjati, ter o ekipi, ki je kljubovala šovinizmu in postavila zgled vsemu svetu. Tracyjina zgodba je danes enako pomembna, kot je bila v času zgodovinske plovbe. Na številnih področjih življenja še vedno vladajo predsodki in šovinizem. Upam, da nas bo film spomnil – kdorkoli že smo, moški ali ženske –, da moramo slediti svojim sanjam, tudi če se ovire včasih zdijo nepremostljive. /…/ Maiden pa je zame tudi film o sestrstvu in naklonjenosti, ki sta se stkala med ženskami. To sicer ni bil Tracyjin cilj, a mislim, da je bila to zanjo ena največjih nagrad.«

– Alex Holmes

 »Projekta sem se lotila zaradi povsem sebičnih razlogov. /…/ Moja strast je navigacija in vedela sem, da na vsem svetu ni moške posadke, ki bi sprejela žensko navigatorko. /…/ Nisem se imela za feministko – če sem čisto iskrena, nisem niti vedela, kaj to pomeni. Vedela sem le tisto, kar so mi povedali moški prijatelji: da so feministke pošastne, obupne babure, grozljive, odvratne ženske. In pri triindvajsetih, štiriindvajsetih nisem hotela veljati za takšno. /…/ Kasneje, med tekmo, pa sem začela opažati, da se je vsakič, ko smo kaj dosegle, pred nami pojavilo še več ovir ali pa nas ljudje še vedno niso jemali resno, zato sem si mislila: ‘Kar počnemo, je veliko večje od mene in veliko večje od Maiden. To pripada vsem ženskam na svetu.’ Zavedla sem se, da bijem bitko, in se odločila, da jo vzamem resno. /…/ Spoznala sem, da če biti feministka pomeni zavzemati se za enakost in pravičnost, potem sem feministka tudi sama.«

– Tracy Edwards

 zanimivosti

Prestižna regata Whitbread Round the World Race je eden najzahtevnejših in najrazburljivejših jadralskih dogodkov na svetu, odvije pa se vsaka tri leta. Prvič so jo organizirali leta 1973, leta 2001 pa so jo preimenovali v Volvo Ocean Race. Profesionalne ekipe jadralcev več kot devet mesecev dan in noč premagujejo najnevarnejša morja ter skupno preplujejo več kot 39.000 navtičnih milj. Leta 1989 so organizatorji tekmovalcem, ki so to želeli, prvič priskrbeli kamere. Tako so nastali posnetki z barke Maiden, ki jih je režiser Alex Holmes dve leti iskal po vsem svetu. V zadnjih letih imajo posadke na krovu tudi reporterja, ki poroča o dogajanju na palubi, tako da lahko nečloveške napore tekmovalcev gledalci spremljamo iz domačega naslanjača.

PODAJTE OCENO O NAS
PREKO GOOGLE MAPS
  • review rating 5  nice local culture center

    thumb Luka Ovsec
    10/06/2019
  • review rating 4  Great place as cinema, stage play venue, exhibition place, outdoor food/coffee venue... Functioning very well for any event. Only wish they add baby changing table somewhere and snack/drink stand or vending machine for movie nights.

    thumb Blaž Lusavec
    5/26/2019
  • review rating 5  Great films, staff and people. I enjoyed seeing film there

    thumb Ana Mištrafovič
    3/24/2019
  • review rating 5  Nice sound, cozy seats, cheap tickets, homey atmosphere.

    thumb samoza fejsbuk
    2/17/2019
  • review rating 5  Nice sound, cozy seats, cheap tickets, homey atmosphere.

    thumb samoza fejsbuk
    2/17/2019
  • review rating 5  I do not go to the cinema very often. The main reason for that is all the bright and shine of modern multiplexes where nothing classy remains. I was used to going and watching every action or SF movie as a kid, and I remember that theaters in my birthplace were more than just halls with projectors and seats - they were like temples, where many people used to come and not only entertain themselves but also be a part of an event. Being also a classic theater, this movie theater combines the best of classic theater and modern architecture and equipment, and while sound could be handled better, offers an incredible feeling of an old-style theater. No popcorn and sweet drinks, no garbage, even the audience (including kids) behaves more respectful during shows. I enjoyed even not so good movies just because of that classic feeling of being in a "theater". You can take your girl to a romantic movie like in old times. Highly recommended!

    thumb Davor Pleskina
    9/11/2018

Povezava do obrazca za ocenjevanje.

MESEČNI SPORED

SEPTEMBER 2020

Sobota, 19. 9.
ob 17.00: Kapitan Sabljezobi in čarobni diamant
ob 20.00: Vojna z dedkom

Nedelja, 20. 9.
ob 17.00: Lassie
ob 20.00: Pod belimi pečinami

Četrtek, 24. 9.
ob 10.00: Filmsko dopoldne: Corpus Christi
ob 20.00: Šivi (LIFFE 2019)

Petek, 25. 9.
ob 20.00: Milost

Sobota, 26. 9.
ob 17.00: Rocca spreminja svet
ob 20.00: Prvič narazen

Nedelja, 27. 9.
ob 17.00: Ostržek
ob 20.00: Corpus Christi

Sreda, 30. 9.
ob 20.00: Mladi Ahmed (LIFFE 2019)

OKTOBER 2020

Petek, 2. 10.
ob 20.00: Novi mutanti

Sobota, 3. 10.
ob 17.00: Troli na svetovni turneji
ob 20.00: Grenlandija: Poslednje zatočišče

Nedelja, 4. 10.
ob 17.00: Troli na svetovni turneji 3D
ob 20.00: Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Torek, 6. 10.
ob 20.00: Avdicija

Petek, 9. 10.
ob 20.00: Besen

Sobota, 10. 10.
ob 17.00: Troli na svetovni turneji
ob 20.00: Novi mutanti

Nedelja, 11. 10.
ob 17.00: Rocca spreminja svet
ob 20.00: Kubanskih pet

Torek, 13. 10.
ob 10.00: FILMSKO DOPOLDNE: Padati

Sreda, 14. 10.
ob 20.00: Mladi Ahmed (LIFFE 2019)

Petek, 16. 10.
ob 20.00: Smrt na Nilu

Nedelja, 18. 10.
ob 17.00: Troli na svetovni turneji 3D
ob 20.00: Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Petek, 23. 10.
ob 20.00: Ropar čiste vesti

Sobota, 24. 10.
ob 17.00: Ostržek
ob 20.00: Fatima

Nedelja, 25. 10.
ob 17.00: Mulan
ob 20.00: Fotograf (LIFFE 2019)

Torek, 27. 10.
ob 20.00: Padati

Četrtek, 29. 10.
ob 10.00: FILMSKO DOPOLDNE: Fotograf (LIFFE 2019)

Petek, 30. 10.
ob 20.00: Kako postati dobra žena

Sobota, 31. 10.
ob 17.00: Troli na svetovni turneji
ob 20.00: Smrt na Nilu

ART KINO MREŽA SLOVENIJE

Smo eden izmed ustanovnih članov združenja Art kino mreže Slovenije. Gre za združenje 28 mestnih kinov, ki skrbijo za prikazovanje kakovostnega kino programa.

CICAE ZDRUŽENJE

Zveza združuje preko 1900 kinematografov širom sveta. Od leta 2018 smo člani tudi mi.

EUROPA CINEMAS

Smo člani Europa Cinemas, ki združuje najboljše kinematografe na evropskem prostoru. Zato vam lahko ponudimo bolj raznolik evropski art filmski program.